Toastmasters Ljubljana

Matjaž Bergant je imel interviju za časopis Nedelo z novinarko Matejo Gruden. Rezultat:

Le toast, master pa Å¡e ne!

Stojim pred avditorijem popolnih neznancev. Na voljo imam minuto do dve, da jih prepričam o svojih govorniÅ¡kih sposobnostih, pa ne samo o tem: na preskusu je Å¡e zmožnost nagle improvizacije, se pravi, da bosta na tnalu tudi moje znanje in razgledanost, pa zajemalka zdrave pameti bo morala biti do roba polna. Ne boleham za kroničnim pomanjkanjem zdravega zaupanja v vse te prijetne osebne pritikline, a kdaj me vseeno zapustijo. Ne zdaj, prosim, jim priÅ¡epnem; ne bi rada pridelala katastrofalnega prvega vtisa. Lahko bi mi bilo sicer vseeno, kaj me pa brigajo neznanci, ampak ego se tega dne ne posti …

Citat je nared: spregovoriti moram o iskrenosti, za premislek imam deset sekund časa. Globoko si oddahnem. Za razmislek o citatu, ki je doletel prvega z omizja, bi potrebovala vsaj dvojni odmerek časa, da bi dojela, o čem naj sploh govorim. Priznam. Potolažili so me sicer vsi naslednji, z mojim vred; v vseh sem k sreči nemudoma odkrila iskrico upanja za kakšno pametno. Iskrenost? Nič lažjega! O njej sem že večkrat napletala kot nov kavni mlinček doma ali s prijateljico. Toda tokrat ne rešujem sveta v dvoje ob kavi ali kakšnem kozarčku rdečega vina, ampak stojim pred neznanci, ki imajo celo nalogo, da me pozorno poslušajo. Kar jo sicer lepo, vedeti, da te nekdo, celo več njih, dejansko posluša! Ni ti treba tuliti, da bi prevpil drugega ali druge, ki so ti snedli besedo, in sogovornik ti ne bo jel v hipu, ko boš za desetinko sekunde umolknil, razlagati svoje zgodbe.

Improviziranje z zamudo

»Namen teh srečanj ni le odpravljanje strahu pred javnim nastopanjem, niso namenjena le izoblikovanju suverenih govorcev. Udeleženci imajo, recimo, možnost pisanja govorov, s čimer spodbujamo njihovo kreativnost … Učimo pa se tudi posluÅ¡ati; ljudje smo slabi posluÅ¡alci, če že posluÅ¡amo, ne sliÅ¡imo. Vse to nam lahko koristi ne le pri javnih nastopih, ampak tudi v drugih okoliščinah, pri razgovorih za službo, na primer, v komunikaciji nasploh,« razlaga Matjaž Bergant, predsednik slovenskega Toastmasters kluba, v katerem učijo vse navedeno. Toastmasters je neprofitna organizacija, izvorno ameriÅ¡ka, ki ima po svetu več kot 250 tisoč članov v nekaj več kot sto državah. Obstaja že od leta 1924, v Sloveniji pa je Matjaž spodbudil ustanovitev kluba pred približno letom dni – po dognanju med Å¡tudijem (MBA), da govorniÅ¡tva ni najbolj vešč. ÄŒlani se srečujejo enkrat na teden v Ljubljani.

V eni uri, kolikor trajajo srečanja, brusita svoje govorniške sposobnosti najprej člana, ki sta se na nastop vnaprej pripravila. Ta četrtek je bil prvi »ledolomilski«, se pravi, da je imel član krstni nastop. Prvič si sme vsak pomagati z lističem z opornimi točkami, naslednjič ne več. Drugi govor, katerega avtor je moral podoben nastop pripraviti že Večkrat, pa je bil »na pamet«. Oba govorca sta si temo izbrala sama. Oba sta imela tudi določenega ocenjevalca, ki na koncu opravi analizo, ena članica je bila pristojna za spremljanje (ne)pravilne uporabe slovnice, druga je bila nared za štetje mašil. »Najpogostejša so eee, no, pač in podobno. Komu se na začetku zareče tudi po več kot dvajset mašil, saj se jih navadno ne zavedamo. Zato precej pomaga, če kdo opozori nanje; le tako se jih lahko znebimo,« pojasni Matjaž.

Po dveh daljÅ¡ih govorih sledi omizje: Matjaž imenuje člana in mu prebere citat. Sekundni premislek in pred občinstvo. Ključna je torej improvizacija. Kar me ne navdaja z optimizmom. V kritični situaciji se, recimo, nikoli ne spomnim pravih, odločnih, duhovitih, inteligentnih in podobnih odgovorov. Ti se zlijejo name kot Niagarski slapovi nekaj minut pozneje, ampak tedaj lahko briljiram samo Å¡e v notranjem dialogu. Kakopak jezna, ker nisem vseh teh lucidnih misli natresla tedaj, ko bi Å¡e bile lahko učinkovite. Priložnost zamujena …

Izdajalska rdečica – hvala zimi!

O, ta citat mi je vÅ¡eč: »Be yourself, everybody else is already taken!« Bodi ti, vsi drugi so že zasedeni. V angleščini je, ker je namenjen Sayenee iz Singapuija, tudi toastmasterki. Običaj je namreč, pojasni Matjaž, da člani na obisku v drugi državi poiščejo in obiščejo tamkajÅ¡nji klub. Sayenee blesti, govori tekoče, sproščeno, nasmejano, brez zatikanja, pa smiselno tudi! Oh, blagor ji… V povprečju traja približno pol leta, da se opazi napredek, pove Matjaž. »Kakor za vsako veščino je tudi za to potreben čas, da jo osvojiÅ¡.« Da postaneÅ¡ govorec, ki mu občinstvo je z roke, ki pravilno uporablja presledke, premore, intonacijo in barvo glasu, da ni preagresiven ne preblag, da je suveren… Pa si zapomnite vse naenkrat!

Še dobro, da je zima, kar pomeni ovratnik vsaj do sredine vratu. Tako bodo izdajalski rdeči madeži, ki jih nervoza nariše nekje sredi prsnega koša, potem pa se kot bršljan bohotno vzpenjajo proti bradi, ostali vsaj večidel skriti. Precej neprijetna stvar.

Poznavalcu te servirajo kakor preskeniranega z rentgenom, neznance pa utegnejo prestrašiti, češ kdo ve, ali ne naznanjajo kakšnega božjastnega napada.
Pravzaprav nimam pojma, kaj, medtem ko govorim, govori telo, kaj počnem z rokami, ali sem preglasna (pretiha zagotovo ne); tisto dobro minuto, ko napletam o iskrenosti in iskreno upam, da ne tolčem neumnosti, kajti ne morem povsem dosledno slediti besedam, ki jih narekujejo misli pod obremenitvijo, se mi zdi, da se mi je začasno odškrnil delček samozavedanja. Mislim, da imam roke nad pasom, kakor naj bi bilo pravilno (»roke v žepih, recimo, kažejo na ne- spoštovanje občinstva, prav tako ne bi smeli mahati s kazalcem«, pojasni Matjaž). Morda govorim preveč energično, kar razkriva živčnost. Ta se je pač razlezla po telesu in mi zatresla glas. Po dobri minuti s suhimi usti sklenem, da bo za prvič dovolj, in naglo sedem nazaj za mizo.

Dragoceno Å¡olsko znanje

Ko vsi napletemo nekaj modrosti okoli citatov, sledi Å¡e zadnji del srečanja: ocenjevalca ocenita pripravljena govora (kar objektivno, se mi zdi), za njima slavistka opozori na nekatere nepravilnosti tudi v improviziranih govorih, ocenjevalka maÅ¡il nam postreže s podatkom, koliko smo jih zagreÅ¡ili. Sama sem peščico eee-jev, en em in en… cmok. Na lističe le zapiÅ¡emo ime najboljÅ¡ega govorca dneva po svojem mnenju. Niham med Mitjem in Sayenee; prvega se ne bi branili na nobenem uspeÅ¡nem amaterskem gledaliÅ¡kem odru, druga navduÅ¡uje zlasti s svojo prostoduÅ¡nostjo. No, oba tudi ne usekata mimo z vsebino, kajpada. Zmaga Sayenee; končno po dolgem času spet nekdo drug kot Mitja, se nasmehne Matjaž.

Pri nas smo tradicijo govorniÅ¡tva izgubili bržkone že takrat, ko so nas zapustili Rimljani. »Ne, res je nimamo; drugače kakor v anglosaksonskih državah, kjer je govorniÅ¡tvo zelo pomembno,« pravi Matjaž. Ah, njim se mogoče že zdi, pri nas pa vemo, da so resnično dragocene druge veščine. Ena od teh je sposobnost pomnjenja podatkov, s katerimi so nas razsvetljevali v osnovni in srednji Å¡oli, recimo, da je bil oče Josipa Jurčiča kočijaž! To vem Å¡e po dvajsetih letih. Upam, da ne bo to moj poslednji delirij…

Kategorija: Novice, 20 januar, 2011